WDM-PON


Vesna Eržen
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko, Laboratorij za sevanje in optiko


Pasivna optična omrežja (angl. Passive Optical Networks – PON) so v praksi dobro uveljavljeni optični sistemi. V ozadju njihovega delovanja so različne komunikacijske tehnike. V praksi so trenutno najbolj razširjeni gigabitni (angl. Gigabit PON – GPON) in deset gigabitni pasivni optični sistemi (angl. Ten Gigabit PON – XG-PON), ki delujejo s pomočjo tehnologije časovnega razvrščanja (angl. Time Division Multiplexing – TDM).

V zadnjem desetletju je bilo veliko raziskav usmerjenih v razvoj PON sistemov, ki temeljijo na tehnikah valovnodolžinskega razvrščanja (angl. Wavelength Division Multiplexing – WDM). Zaradi možnosti bistvenega povečanja bitne hitrosti optičnega signala in nekaterih drugih prednosti so WDM-PON sistemi deležni velike pozornosti s strani operaterjev z različnih koncev sveta. Poleg tega WDM-PON predstavlja najverjetnejšo možnost za izvedbo druge faze naslednjih generacij PON sistemov (angl. Next Generation PON 2 – NG-PON2) za prenosne hitrosti optičnih signalov do 40 Gbit/s.

V primeru WDM-PON-a je vsakemu uporabniku pri prenosu signala prek skupnega optičnega vlakna namenjena točno določena valovna dolžina, kar omogoča razpolaganje s celotno pasovno širino. Čeprav WDM-PON z arhitekturnega vidika predstavlja tehnologijo točka-mnogo točk (angl. Point to Multipoint – P2M), je rezultat implementacije tak, kot bi imeli večje število virtualnih točka-točka povezav (angl. Point to Point – P2P). S tega vidika predstavlja izbira WDM-PON sistema za operaterje ekonomično rešitev. Vendar pa je končna cena izvedbe, predvsem zaradi potrebe po nastavljivih laserjih na strani končnega, v preteklih letih marsikaterega ponudnika odvrnila od implementacije. Iz tega razloga je bilo veliko raziskav usmerjenih v iskanje drugačnih, cenovno ugodnejših rešitev.

Čeprav WDM-PON trenutno še ni standardiziran, so ga nekateri ponudniki že implementirali in ga uporabljajo v komercialne namene. Tovrstni sistemi omogočajo prenos 40 kanalov vsakega s hitrostjo do 1 Gbit/s na razdalji do 20 km. Trenutne raziskave so tako poleg iskanja ekonomično učinkovitih rešitev usmerjene tudi v iskanje možnosti za povečanje prenosne hitrosti in dosega.